Moj prvi skok se je zgodil 21. aprila 2017, ko sem hodila v prvi razred. Neko popoldne sem odšla s starejšim bratom Ažbetom na trening. Ko sem tam zagledala skakalnico, sem si želela skočiti. Izgledalo je osupljivo.
Vprašala sem mamo, če lahko poskusim. Rekla je: »Ne!« Bila sem žalostna in razočarana. Hotela sem oditi. Mama mi je rekla, da me bo vpisala v klub. Strinjala sem se, takoj sem bila za to. Bila sem tako vesela, da sem hotela vpiti od veselja. Mama mi je dala smuči za smuko. Obula sem jih in se spustila po hribu, saj sem se prvič smučala. Ko je mama odšla, je trener rekel: »Pridi malo sem.« Šla sem k njemu in rekel je, da zelo dobro smučam.
Nato me je vprašal, ali bi se spuščala izpod skakalnice. Mislila sem si, saj ne more biti tako težko. V prvem poskusu sem padla, ker so se mi smuči prekrižale. Druga dva poskus sta bila uspešna. Takrat pa je trener naenkrat rekel: »Ali bi poskusila?« Najprej sem bila v dvomih, saj mi je mama rekla ne. Potem pa sem pomislila, saj ne bo ugotovila, ker ji ne bom povedala.
Ko sem sedela na rampi, me je bilo malo strah in bila sem kar preveč nepotrpežljiva. Trener mi še ni povedal niti prvih navodil, ko sem jaz že kar spustila. Želja po letenju je bila tako velika in močnejša od vsega drugega. V zraku sem se počutila neverjetno, svobodno in veselo. Zdelo se mi je, da kar letim in letim, čeprav sem se samo peljala čez. In občutek je bil še toliko boljši, ker sem pristala in ne padla. Nato je prišla mama. Bila je tako presenečena, da je samo gledala. Ko je bilo konec treninga, se je s trenerjem dogovorila in vpisana sem bila v klub.
Moj prvi skok je bil zanimiv, bila sem ponosna nase in takoj sem vedela, da je ta športna disciplina zame. Tako zdaj treniram že šest let. Čeprav niso vsi skoki odlični, mislim v smučarskih skokih še dolgo vztrajati.
Iris Zagožen, 6. r